Je Meščevih tisoč evrov minimalne plače lahko preveč?

Minister za delo Luka Mesec je znaten dvig minimalne plače z 870 na tisoč evrov neto utemeljil z željo, da minimalno plačilo dvigne nad prag tveganja revščine (ta je v 2024 znašal 980 evrov). “Mojo končno odločitev pričakujte do konca januarja. Sledila bo načelu, da človek, ki dela 40 ur na teden, ne sme dobiti plače, nižje od praga tveganja revščine,” je dejal po petkovem posvetu s socialnimi partnerji.

Ekonomisti pa so kritični. Dvig minimalne plače brez sočasne rasti produktivnosti dolgoročno ni vzdržen, ker se prelije v rast vseh plač, podjetjem zmanjša sredstva za investicije in s tem zavira prihodnjo rast dodane vrednosti, pravi redna profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti Polona Domadenik Muren in navedbe podkrepi s podatki, ki razgalijo velike strukturne izzive slovenskega gospodarstva.

Anže Burger, izredni profesor na fakulteti za družbene vede, pa razloži, zakaj je minimalna plača slab instrument za dvig življenjskega standarda ljudi z nizkimi dohodki.

Tveganje prehitre rasti plač

“Vzdržnost dviga minimalne plače bi bilo treba presojati v kontekstu tega, da bo le-ta povzročil dvig ostalih plač. Avgusta lani objavljena analiza Umarja na podatkih za obdobje med 2009 in 2019 namreč kaže, da se je dvig minimalne plače prelil v plače zaposlenih do 20 odstotkov nad minimalno plačo. V povprečju omenjenega obdobja je rast minimalne plače prispevala okoli tretjino k rasti povprečne plače,” meni Domadenik Muren, redna profesorica na ljubljanski ekonomski fakulteti.

“Seveda bi se lahko strinjali, da je tudi povprečna plača nizka, če se primerjamo z našimi severnimi sosedi ali drugimi državami v Evropski uniji (EU), vendar pa mora biti dvig minimalne in povprečne plače podprt z dvigom produktivnosti,” meni sogovornica.

“Če plače naraščajo hitreje od produktivnosti, se pojavi problem v tem, da se vse večji del dodane vrednosti nameni za tekočo potrošnjo gospodinjstev, kar na kratek rok sicer lahko ustvarja večje povpraševanje, vendar slabi investicijsko aktivnost podjetij, ker se vedno večji del ustvarjene vrednosti nameni za stroške dela.”

Več gre za plače, manj ostane za naložbe

In tukaj podatki, ki jih navede sogovornica, ne kažejo prav optimistične slike. Slovenska podjetja so v letu 2024 po podatkih Eurostata kar dve tretjini (66,08 odstotka) dodane vrednosti namenila za kritje stroškov dela, zgolj 33,42 odstotka pa je znašal bruto presežek, iz katerega se financirajo tudi poslovne investicije, pravi Domadenik Muren.

Po tem podatku smo prvi med državami EU (spodnji graf).

Medtem pa pri deležu poslovnih investicij (tako v otipljiv kot neotipljiv kapital) zelo zaostajamo. “V Sloveniji je delež bruto investicij v BDP v nefinančnem sektorju v letu 2024 znašal 21 odstotkov (v prvem četrtletju 2025 pa celo 19,3 odstotka BDP), medtem ko ta delež na Hrvaškem in Madžarskem znaša blizu 30 odstotkov,” pojasni sogovornica.

“Lahko bi rekli, da za višjo potrošnjo danes (in posledično socialni mir) žrtvujemo vlaganja v prihodnost in verjamem, da se tega zavedajo tudi socialni partnerji.”

Ekonomisti sicer slabšo investicijsko aktivnost slovenskih podjetij opažajo že nekaj časa in zagotovo ‘krivda’ ni zgolj v rasti plač, pravi sogovornica. “Po prelomu konec leta 2008 investicije, merjene kot delež v BDP, v Sloveniji niso vidneje okrevale. V zadnjih 14 letih je delež v povprečju znašal 19,7 odstotka, kar je za 1,2 odstotne točke manj od povprečja EU, čeprav bi moralo biti za dohitevajoče gospodarstvo značilno preseganje razvitejšega povprečja. Predvsem nas lahko skrbi zmanjševanje deleža investicij v intelektualno lastnino v celotni strukturi investicij, kjer se razlika v korist EU postopno povečuje,” razloži Domadenik Muren.

Za višjo rast produktivnosti dela bi podjetja morala povečati rast investicij. “Dvig minimalne plače, ki se bo prelil v dvig ostalih plač, bo dejansko omejil podjetja pri povečevanju rasti investicij in posledično višji stopnji rasti produktivnosti, ki bi lahko bila podlaga za rast plač,” meni.

Opozori še na dva podatka, ki kažeta, da slovenska podjetja premalo investirajo: “Vlaganja v informacijsko-komunikacijsko opremo so v najboljših letih pred krizo dosegala tudi 1,8 odstotka BDP, zdaj znašajo nekje med 0,8 in 0,9 odstotka BDP, kar je absolutno premalo, če govorimo o tem, da želimo postati na digitalnih tehnologijah osnovano gospodarstvo. Vlaganja v proizvode intelektualne lastnine v Sloveniji znašajo okrog 3 odstotke, v skandinavskih državah še enkrat več – okrog 7 odstotkov.”

Rast plač prehiteva produktivnost

Pri nas strošek dela in predvsem najnižjih plač prehiteva produktivnost. “Med letoma 2015 in 2024 se je realna produktivnost dela na osebo povečala za 11,33 odstotka, stroški dela za 43,14 odstotka, minimalna plača pa se je zvišala za 58,57 odstotka,” pravi Domadenik Muren.

Dodaja, da je Sloveniji v vrhu lestvice EU glede na razmerje med minimalno plačo in povprečno plačo oziroma mediano. Leta 2022 sprejeta evropska direktiva o minimalni plači državam kot referenčno vrednost ponuja 60 odstotkov mediane bruto plače oziroma 50 odstotkov povprečne bruto plače v državi. Slovenija je v 2023 s 63 odstotki mediane in 52,6 odstotka povprečne plače ta (nezavezujoča) mejnika že dosegla.

“Čeprav naj bi minimalna plača predstavljala socialno in ne ekonomske kategorije, je treba upoštevati, da se ‘plačuje’ iz dodane vrednosti, ki jo ustvarimo na trgu. Socialna država ima tudi druge mehanizme, da poskrbi za tiste, ki so socialno najbolj ogroženi,” meni Domadenik Muren.

Po njenem mnenju z višjo rastjo minimalne plače tudi ne bomo rešili enega od dejavnikov, ki je v strukturi minimalnih življenjskih stroškov izjemno pomemben, in sicer naraščajočih stroškov stanovanja. Dokler ne rešimo problema večje dostopnosti stanovanj in bodo najemnine naraščale tako hitro kot v zadnjih letih, bomo z višanjem minimalne plače lovili svoj lasten rep. In ga ne ujeli,” meni.

Dokler ne rešimo problema večje dostopnosti stanovanj in bodo najemnine naraščale tako hitro kot v zadnjih letih, bomo z višanjem minimalne plače lovili svoj lasten rep. In ga ne ujeli.

Polona Domadenik Muren, redna profesorica na Ekonomski fakulteti v Ljubljani

Najbolj izpostavljena podjetja

Minister Mesec ima še slaba dva tedna časa za odločitev. Kot je dejal, se bo ta teden pogovarjal s koalicijskimi partnerji, tudi z ministrom za finance Klemnom Boštjančičem, ki nasprotuje njegovi nameri.

Čeprav dosedanje izjave ministra Mesca nakazujejo, da se je že odločil, smo Domadenik Muren vprašali, katere dejavnike bi moralo ministrstvo presojati pri odločitvi in zakaj ti dejavniki upravičujejo (ali pa ne) dvig minimalne plače na tisoč evrov.

“Pri presoji bi bilo zagotovo smiselno upoštevati, kdo so prejemniki minimalne plače in v katerem sektorju se nahajajo,” pravi sogovornica. Tu navede podatke iz Umarjeve analize, da je bilo leta 2022 v razponu do 10 odstotkov nad minimalno plačo približno 9,5 odstotka zaposlenih oziroma 78 tisoč oseb.

Minimalno plačo pogosteje izplačujejo manj produktivna in bolj zadolžena podjetja ter podjetja iz dejavnosti gradbeništva, prometa in gostinstva. V podjetjih, ki so imela relativno večji delež zaposlenih z minimalno plačo, so se stroški dela v obdobjih visoke rasti minimalne plače povečali bolj, v obdobjih zmerne ali nizke rasti minimalne plače pa manj kot med ostalimi podjetji. “Višji stroški dela bi podjetja v omenjenih panogah izpostavili izzivu nadaljnjega vzdržnega poslovanja,” pravi sogovornica.

Pri tem izrazi pomislek o prepričanju vladajočih, da minimalna plača pospešuje prestrukturiranje gospodarstva v smeri višje dodane vrednosti. Državni sekretar na ministrstvu za delo Igor Feketija je nedavno za Mladino dejal, da študije različnih institucij kažejo, da “pod določenimi pogoji zvišanje minimalne plače z nekajletnim odlogom vodi v višjo produktivnost gospodarstva, saj se to vse manj zanaša na poceni roke in zato več vlaga v usposabljanje, avtomatizacijo.”

“V teoriji bi moralo priti do zmanjševanja delovnih mest v manj produktivnih podjetjih in novih delovnih mest v podjetjih, ki ustvarjajo višjo dodano vrednost. Vendar je največje vprašanje, ali imajo ti zaposleni ustrezne spretnosti za delo v podjetjih, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost,” pravi Domadenik Muren. “Nizka stopnja investicijske aktivnosti, povezana tako z otipljivim kot neotipljivim kapitalom ter relativno nizki deleži ljudi predvsem z nizko razvitimi spretnostmi, ne povečujejo optimizma, da se bodo lahko prezaposlili v podjetja, ki ustvarjajo višjo dodano vrednost. Teh izzivov nismo ustrezno naslovili v preteklosti, prav tako se o tem premalo pogovarjam.”

Kot pravi Domadenik Muren, za prestrukturiranje in povečanje dodane vrednosti potrebujemo investicije, ki pa niso povezane samo s plačami, temveč tudi s poslovnim okoljem. “Če bo poslovno okolje spodbujalo investicije in rast podjetij, bodo le-ta posledično ustvarjala nova delovna mesta, ki bodo bolje plačana,” pravi.

Boleče za mlade in manj izobražene

Tudi Anže Burger, izredni profesor na fakulteti za družbene vede, poudarja, da je minimalna plača slab instrument za dvig življenjskega standarda ljudi z nizkimi dohodki. “Razlog je v tem, da uvaja na trg dela preveč škodljivih distorzij, dohodke pa popravi samo tistim, ki uspejo ohraniti delovna mesta, ne pa najbolj ogroženim in prezrtim – brezposelnim osebam. Znanstvene meta študije kažejo, da večina analiz identificira negativni učinek dviga minimalne plače na zaposlenost, negativni učinki pa so zlasti izraziti pri mlajših zaposlenih in ljudeh z nižjo izobrazbo. Poleg tega rezultati študij nakazujejo na povečanje neformalnih oblik zaposlitve,” pojasni.

Po njegovi oceni bi bila boljši ukrep odprava minimalne plače in s ciljnimi socialnimi transferi ali negativno dohodnino dopolniti posameznikovo vrzel med tržno plačo in minimalnimi življenjskimi stroški. “S tem ne bi povečali brezposelnosti in bi lahko celo zmanjšali javnofinančne izdatke. Podjetjem pa ne bi porušili plačne lestvice, zaradi katere dvigi minimalne plače privedejo do potrebnega dviga plač tudi zaposlenim nad minimalno plačo, da se ohranijo ustrezna plačna razmerja,” pojasni sogovornik.

Kot pravi, predlagani dvig minimalne plače pomeni skoraj 15-odstotno povečanje neto zneska, kar je nesorazmerno z 2,7-odstotno inflacijo v letu 2025 in tudi 5,4-odstotno podražitvijo v segmentu hrane in brezalkoholnih pijač. “Zavajajoče je tudi minimalno plačo predstavljati v neto znesku, saj je dohodek zaposlenega, z vidika delodajalca pa njegov strošek, precej višji zaradi vseh prispevkov, akontacije dohodnine in dodatkov. Zaradi neučinkovite države pa od dejanske plače zaposlenim ostane prenizek neto znesek. Problem in rešitev vidim v tem, ne pa v prenizki minimalni plači,” pravi Burger.